V nedeljo, 1. decembra se je skoraj popolnoma poln avtobus pohodnikov odpeljal novim dogodivščinam naproti. Kot se za izlet v neznano spodobi, nihče ni vedel, kam nas bo pot zapeljala. Razen treh nesrečnežev (in šoferja), ki niso smeli sodelovati pri odgovorih na nagradna vprašanja, ki so se glasila: na kateri vrh se bomo povzpeli, katero znamenitost bomo obiskali in kje se bomo okrepčali. Da bi nam otežili delo, so nam trije mušketirji ponujali zavajajoče namige. Zavajanje se je stopnjevalo vse do nekega križišča, ki nam je ponujalo obvoz. Vse naslednje metre, ki so sledili tabli, smo se vsi skupaj, vključno s tremi mušketirji (in šoferjem) vozili v neznano. Čez čas smo le našli pravo pot. In tri pravilne odgovore.
Naš vrh bo Sveta Trojica nad Pivko, obiskali bomo Predjamski grad, kosilo pa nas bo čakalo v gostišču pri izviru reke Hubelj.
Kar nam je nakazalo že nedeljsko jutro, se je izkazalo tudi na poti na Sveto Trojico. Burja nam je spreminjala težišče in narekovala plesne korake nekega do takrat še nepoznanega plesa. Na vrhu hriba nas je pričakala veličastna kamnita cerkev, ki je kljubovala še tako močnemu vetru in nam dala zatočišče za tistih nekaj deset minut postanka. Bolj na hitro kot ne smo pomalicali, nekateri smo si vzeli nekaj časa za ovekovečenje prelepega razgleda na fotografije, okrog cerkve in do ruševin nekdanje cerkve pa se je sprehodilo le nekaj junakov, za katere sumim, da so v žepih nelegalno prenašali kamenje, da jih ni odneslo.

Naša tretja postaja pa je bila že ob povratku. Pozno kosilo smo si privoščili v gostišču pri izviru reke Hubelj v Ajdovščini. Ob prepevanju ljudskih pesmi in bolj ali manj planinskih pogovorih se je dan hitro prevesil v noč, ostal nam je le še odhod proti domu in lepi spomini na še en izlet v neznano in na prijetno nedeljsko druženje.